J.O.B

Obstajajo ljudje, kateri mislijo, da so normalni in ljudje, kateri smo prepričani, da smo normalni, ampak potem nekega dne dojamemo, da nismo gladki. Če si pa še tak biser kot jaz, pol daš pa še celemu svetu vedeti da je tako. Jp. Ni ga boljšega mesta da ti zdsne jermen kot na Zavodu za zaposlovanje. Kjer si sicer že tri leta, ampak poklicali so te prvič. Jaz sem bila po mojem edini kreten na tem svetu, ki je mislil, da ko si pač nekoč,enkrat,mogoče najdeš job,pol pač nisi več na Zavodu. That’s it. Do takrat pa lepo sam štempel pa vozi,sociala. In greš na ta “prvič na Zavod” sestanek in ti je itak že k se zbudiš vse odveč, in letiš tja pol ure prej, da bo ja prej konc. Veš da. Odčakaš svojih unit pametnih pol ure prej in še kakšno minuto več in končno na vrsti.  In uletiš not čist živčen, k en shizo,  v stilu: “Kaj je za podpisat?”. In te ta bejbika, luštna (mam en creepy feeling, da je mlajša od mene) čist mirno reče,da kam pa kam tok hitr. Da si je pa ona vzela eno uro zame. A dej nehi. Štempelj prosim. In ji začneš morit, da kakšna ura, pa da kaj je zdej to. Da sem kle že neki časa, pa da je vse teklo kot po maslu brez te ure. Ja, da so me izgubili pove. Modeli, v tem času sem se že sama  izgubila. In lepo mirno ona dalje, če iščem službo. Iščem,iščem.  In ona lepo mirno, da kje imam dokaze. Dokaze? Sem že upala, da je slovencem končno uspelo narest dobro Skrito kamero, sam sem se zajebala. In mi vrže nek Zaposlitveni dnevnik, da to je to. Prvič vidim, sam v mojem bi ble sam črne pike. In ti že vesel, ok, drugič bo poln, see ya. In ona neki resno, da to niso heci, da me bodo vrgli iz zavoda če mislim bit neresna. Se vsedeš nazaj kot en otrok, zato ker boš dobil po riti če ne in se posledično začneš obnašat kot otrok. Surla skor do tal.Kaj spet? In ona mirno dalje, da greva delat nek test. Ne,ne,nimam časa. Ko te vpraša, kam se ti mudi, ji odgovoriš da v službo ziher ne. Že vidiš,kako bejbi kipi v glavi, ampak ona mirno nadalje:”Kaj vas muči?”  Biti povsod ta moment le tukaj ne,ti švigne čez misli, ampak ji pametno odgovoriš, da pa ti nisi pri psihiatru.  In mirno ona dalje, da je tud psihologinja. Ja, sej. Dve muhi na en mah imaš z mano. In vidiš, da se ne bo predala. In kot vsak otrok ubereš drugo taktiko. Taktiko kao sodelovanja. Kaj bi delala? Ne vem. Bila od Jankoviča hči? Kaj te veseli? Muska,filmi,jeziki,pisanje. Šola? Gimnazijska matura,skor. Manjka matematika. Že čakaš kako ti bo predlagala   nekaj za čistilko ona pa še vedno mirno: “Bomo iskali kaj za pisanje člankov in v zvezi z pisanjem”. In si kar presenečen. Lepa. To bi pa z veseljem. Bejba me je dojela. Ni bla zastonj una njena psihologija. Sicer za test še vedno nimaš časa in ji moraš sveto obljubit, da naslednjič pa bo čas za uno uro ( za dnevnik sem že pozabla kaj smo se zmenile). Odhajaš ven iz tiste pisarne po pol ure s takim nasmeškom kot da si prišel iz izgnanstva. Odhajaš ven in dojameš, da veš, zakaj ti je rekla, da si drugačen od drugih. Ker še pol ure nisem sposobna biti nekaj kar nisem. Pa zato, ker nisem gladka. Vseen boljš bit prepričan da nisi gladek, kot pa da misliš da si normalen.

~ od saksida na 07/12/2011.